Arhiv za mesec Julij 2008

USA&Canada (12.-17. julij)

2 komentarjev 17.07.2008 hefc

12. julij: po zajtrku smo se skupaj s Paulom, Marilene in Aunt Anne odpravili do koče ob jezeru v Port Huronu, tam pa so nas že pričakali Mary, Gary in Connie z družino, kasneje pa so se nam pridružili še Shari in James z družinama. Ja, Bilo nas je zopet kar veliko. Kočo, ki je nekoč pripadala Paulovemu zelo dobremu prijatelju, sedaj pa je last njegove hčerke, Paul oskrbuje že kar nekaj let in ima tako možnost priti ob jezero kadar si pač zaželi, saj lastnica tja ne pride prav pogosto. Koča, ki stoji ob Lake Huronu, bi bila prav lahko kraj, kamor bi se z veseljem vračal precej pogosto, če bi le bila malce bliže domu. Pred njo leži lepo urejena zelenica, ki se konča s kar nekaj metri privatne obale. Kar pa je samo bivanje naredilo še toliko bolj atraktivno, je vodni skuter (Jet-Skis), ki ga je s seboj pripeljala Danova družina. Najprej sem se na vožnjo podal na zadnjem sedežu, bil je namreč dvosed, krmaril pa je Dan, ki mi je dal precej dober občutek, kaj se s to vodno igračo da početi. Skuter smo si preko celotnega dne podajali iz roke v roko, saj nas je bilo kar precej, pa tudi sama vožnja je precej utrujajoča, tako da vmesni počitek kar dobro dene, če ne zaradi drugega pa za vadbo metanja žoge za ameriški nogomet. Med samo zabavo nas je za nekaj trenutkov zmotila le tipična ploha, ki je za kraje okrog velikih jezer precej običajna. Trajala ni prav dolgo, je pa bila tako silovita, da je pri nas ne doživiš prav pogosto. Proti večeru, ko smo bili že vsi močno utrujeni in lačni, smo se odpravili na večerjo v neko precej »fancy« restavracijo pod Blue Water Bridge, ki povezuje ZDA in Kanado. Hrana ni bila ravno poceni, je pa bi vsaj okusna. Zelo okusna pravzaprav. Tako kot večino dni, se je počasi zaključil tudi ta. Z večerjo.

Dopoldne 13. smo še izkoristli za vožnjo skuterjem, ki je bila zaradi mirnejše gladine vode precej drugačna, kot prejšni dan. Morda celo bolj zabavna, saj je bilo precej lažje obvladovati zverino pod seboj, ki mimogrede doseže do 55 milj na uro ( nekaj manj kot 90 km/h), in sem si tako lahko privoščil kakšno vragolijo več. Popoldne pa je bil že čas, ko smo se skupaj z Garyjem in Mary ter njuno vnukinjo Liby odpravili proti Mackinaw City-ju. Po kratkem sprehodu ob obali s pogledom na 3. največji viseči most Mackinac Bridge, ki visi čez več kot 5 milj širokim kanalom med Lake Huron in Lake Michigan, smo se odpravili na pozno večerjo, ura je kazala že precej čez 10, v tako imenovan Saloon (pivnica, kjer pa tako kot skoraj povsod v Ameriki lahko dobiš tudi kaj za pod zob), ki je bil v celoti grajen iz lesa. Tu so od mene prvič zahtevali tudi osebni dokument, saj je tu meja za pitje alkohola, naročil sem pivo, kar 21 let in kot pravijo, jih toliko ravno ne kažem. Po večerji je seveda sledil počitek v motelu v deljeni sobi s kar osmimi posteljami. Tudi ta je bil povsem lesen, kar mu daje kar lep izgled.

Na dan 14. nas je iz pristanišča ne prav daleč od motela na Mackinac Island odpeljal čoln z odprtim zgornjim krovom in pa spodnjo etažo, ki je bila seveda pokrita. Na vrhu sva kmalu po tem, ko smo zapustili obalo, ostala le Gary in jaz. Jezero je bilo namreč zaradi vetra tako razburkano, da je bilo za suho vožnjo rezerviranih le nekaj sedežev. Dva od teh sva seveda zasedla z Garyjem in tako naredila kar nekaj lepih posnetkov. Že sam prihod na otok, ti da vedeti, da ne gre za čisto navaden otok, saj na njem poleg dveh gasilskih avtomobilov, enega rešilca in enega intervencijskega vozila ni drugega prevoznega sredstva, ki bi ga poganjal bencinski ali kakršenkoli drug motor. Odlična zamisel, ki poleg same lepote otoka privablja obilo turistov. Glavno prevozno sredstvo so torej konji z njihovimi kočijami. Z dvema od njih smo se popeljali tudi sami in razen tega, da na vsake toliko časa malce zasmrdi in da se nenehno sliši udarjenje kopit je bila vožnja precej zabavna. Še ena zanimivost otoka je, da na njem skozi celotno leto živi le okrog 600 ljudi, vsi ostali pa so tu le v času glavne turistične sezone in verjemite mi da je teh ogromno, kot je ogromno tudi raznih trgovinic s spominki, turističnih vodičev, voznikov kočij, zaposlenih v hotelih,… Nekaj česar, če se boste kdaj potikali tam okoli, pa ne smete zgrešiti oziroma nekaj, kar ne sme zgrešiti vaših ust pa je »fudge«. Po mnenju mnogih je fudge prav na otoku Mackinaw najboljši. Meni je bil zelo všeč. Na otoku smo imeli še to srečo, da smo si v tamkajšnji marini lahko ogledali jadrnice, ki smo jih lahko od daleč opazovali že prvi dan v Port Huronu saj so tekmovale v regati, ki je potekala iz enega na drug konec jezera. Prišel je čas, da otok zapustimo in tako smo se zopet odpravili do čolna. Vreme je tokrat tudi na vrhu omogočalo mnogo prijaznejšo vožnjo. No vsaj škropljenja je bilo mnogo manj. Preden smo se odpravili nazaj v Evart, kjer stanujeta Mary in Gary, smo se zapeljali še čez že prej omenjeni most in si ga ogledali še z druge strani. Sledila je pet ur dolga vožnja in pozen prihod domov. Kljub temu je mojemu očetu in meni Gary pripovedoval kako se je odvijala njegova poklicna pot. Poslušal sem z odprtimi očmi in usti, saj je po izobrazbi magister strojništva in je precej let deloval pri razvijanju linij za izdelovanje avtomobilskih motorjev za največje avtomobilske znamke v Ameriki.

Na mojo srečo, se nam naslednjega jutra ni preveč mudilo, saj se je debata prejšnji večer zavlekla pozno v noč. Na vrsti je bil ogled drugega največjega mesta v Michiganu z nekaj manj kot 700.000 prebivalci Grand Rapids. Brzic na žalost, kljub temu da se skrivajo v imenu mesta, ni bilo. Tako kot tudi ne drugje kjer smo se potikali prejšnje dni. Z veslanjem tako tokrat ni bilo nič. Naslednjič bodo. Zagotovo!  Smo si pa ogledali muzej, ki je bil po tematiki precej podoben tistemu v Torontu, vendar pa mi je bil zaradi svoje majhnosti, pa ne po prikazanem, in določenih stvari, ki jih v Ontario Museum ni bilo mogoče videti, mnogo bolj všeč. Sprehodili smo se še skozi park in pa mimo muzeja v spomin edinemu predsedniku v zgodovini ZDA, ki je prihajal iz Michigana, Gerald R. Ford. Žal za obisk muzeja ni bilo dovolj časa, saj je zelo lep in vsebuje repliko pisarne predsednika iz Bele hiše. Namesto v muzej nas je pot zanesla v tamkajšnjo varilnico piva in pa pripadajočo pivnico Founders. Ker vrst piva nismo poznali in tako odločitev o tem, katero pivo se bo najbolj prileglo k obroku, smo naročili testerje. Sedem malih vrčkov povsem različnih okusov. Odločil sem se za Devil Bastard, rdeče pivo posebnega okusa, ki je bilo po naključju tudi najmočnejše, nekaj manj kot 7%. Ni slabo. Ker v času, ki smo ga prebili v S Ameriki nikjer nismo obstali prav dolgo, smo tudi tokrat menjali lokacijo. Odpravili smo se do Garyjevega najboljšega prijatelja Ricka in njegove žene Barb. Gary in Rick sta včasih skupaj predavala na fakulteti, sedaj pa večkrat igrata golf in tudi sicer skupaj z ženama potujejo in se družijo ob prostem času. Rickova hiša je le še ena tistih, v kateri bi zlahka počitnikoval, če ne kar živel. Je malo dvignjena nad manjšim jezerom tako, da do jezera vodi kar nekaj stopnic. Na koncu le teh je lesena terasa, ki se konča s pomolom ob katerem je privezan čoln z 205 konjskimi močmi. Pravljično. Kot nalašč za »tubing«. Tokrat malo hitreje. Ob prihodi domov, v Evart pravzaprav, smo si ogledali še prvih deset ininngov All-Star tekme baseballa med zvezdniško ekipo American League in ekipo National League, ki je bila prenašana s stadiona New York Yankeesov, potem pa nas je premagal spanec, tako da do rezultata še nisem prišel. Vem le to, da je tekma trajala 15 ininngov.

16. julij – čas za pot proti domu. Samo potovanje se je začelo že ob osmih zjutraj, ko smo zapustili hišo Mary in Garyja in se odpravili do Jamesa in Dane, ki živita precej blizu letališča v Grand Rapidsu in kjer smo prenočili prvi dve noči. Od tam smo se skupaj z večino sorodnikov, ki so nas spremljali teh 14 dni, odpravili do letališča, kjer smo oddali prtljago, še malo poklepetali in se odpravili proti domu. Leteli smo iz Grand Rapidsa preko Atlante in Münichna  Sami leti so bili tokrat precej mirnejši, saj v bližini nismo imeli kakšnih cmeravih otrok. Kljub temu pa sem oči zatisnil le za nekaj minut in mi je bila tako ena noč praktično odvzeta. Upam da se bom čim prej spet navadil na domač ritem.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, miks

USA&Canada (6.-11. julij)

Dodaj komentar 12.07.2008 hefc

Po tistem, ko sem nazadnje pisal objavo za tale svoj blog, se mi je zgodilo se nekaj, kar mi bo najbrz za vedno ostalo v spominu. Gary Bradt, moz nase sorodnice Mary, je meni in mojemu ocetu razkazal njegovo zbirko avtomobilov. Ima jih kar 8, od tega 5 ze zelo v letih. Oldtimerjev. Od Mustanga, Forda, Pontiaca,… Njegova zelja je, da bi jih obnovil in jih podaril svojim petim vnukom. Lepo. Tisto kar mi bo ostalo v spominu pa je voznja avtomobila Chevrolet Monte Carlo SS. Eden tistih avtomobilov, ki jih kot osnovo uporabljajo za dirke NASCAR. Kot pravim, nepozabno!

7. julija nas je pot zanesla proti Torontu, Canada. Po kaksnih osmih urah voznje in preckanju mostu, ki povezuje USA in Canado, smo prispeli do hotela Comfort Suites Center. Brez navigacije nam to najbrz ne bi uspelo se v nekaj dodatnih urah, saj je mesto zares ogromno. Po nastanitvi v sobo, smo se sprehodili do CN Tower, ki je s svojimi 553 metri trenutno najvisja zgradba na svetu. Sam stolp je bil sprva nacrtovan le za telekomunikacijske potrebe, kasneje pa so nacrte priredili tako, da je postal imenitna turisticna tocka. Sam sem se povzpel do visine 447 metrov, najvisje kolikor je dovoljeno turistom in moram priznati, da je razgled  zares fantasticen in da je vstopnina vredna svoje cene, ceprav je kar zasoljena. Preden smo se odpravili do hotela smo si ogledali se obalo s pogledom na letalisce, ki je postavljeno kar na majhen otok.

Na jutro 8. je bil na vrsti ogled Royal Ontario Museum kamor smo se odpravili kar s podzemno, saj je bila hoja po 2.7 miljonskem mestu prevec utrujajoca, kar smo izkusili ze dan pred tem. Sam muzej me ni ravno prevec navdusil, saj sem pricakoval malce vec ameriske zgodovine ne pa toliko evropske, katero lahko spoznas v vecini muzejev sirom evrope. Bila pa je toliko bolj zanimiva, pravzaprav fantasticna, tekma Major League Baseball med Toronto Blue Jays in Baltimore Orioles. Ob meni je sedel stari navijac Blue Jaysov, ki mi je sproti pojasneval situacije, na drugi strani pa svojo druzino, ki se je s sestro Anjo na celu izjemno vzivela v samo dogajanje. Uzivala je celo moja mami, ki po naravi ni ravno navdusena nad spremljanjem sporta. Ceprav pravil baseballa nisem poznal prevec dobro in moram priznati, da ni sedaj nic kaj bistveno bolje sem se izjemno zabaval. Blue Jaysi so namrec se v 7. inningu zaostajali z 2:6 in jih je od menjave locil le se 1 strike in 1 out, potem pa so v istem inningu izenacili rezultat na 6:6 in nato v zadnjem, 9 inningu dosegli se tocko za zmago. Se sedaj tezko verjamem, da je bil ogled moje prve baseball tekme tako zanimiv.

Ceprav je Toronto mesto v katerem bi zlahka ostali se kaksen dan, nas je casovna stiska popeljala do pokrajine Niagara. Preden smo si sli ogledat najbolj znemenito turisticno destinacijo v tem okolisu, smo si ogledali se staro, romanticno mestece Niagara By The Lake. Mesto vredno ogleda, ce se ze potikate v teh krajih. Po ogledu smo se odpeljali do hotela, kjer smo bili nastanjeni tisto noc iz 9. na 10. julij. Kako me je sokiral prihod v sobo je kar tezko opisati. Ne zato, ker bi bila soba tako lepa, sploh pa ne slaba. Fasciniral me je razgled. Kazal je prav na Niagarske slapove (Niagara Falls). Sam razgled je postal se lepsi zvecer, ko so slapove osvetlili z lucmi razlicnih barv in ko so nad reko spustili ognjemet. Prav ob tem trenutku, pa me je moja druzina presenetila z voscilom za rojstni dan, darilom in seveda torto, pito pravzaprav. V Sloveniji ste datum ze prestavili na 10. julij. Nazdravili smo kar s kanadskim pivom, ki smo ga malo prej kupili v Beer Store, kajti v Kanadi alkohola v trgovini z zivili ni mogoce dobiti razen ce so le te drzavne. Kaj lepsega si se lahko zelis za 21. rojstni dan.

Na moj rojstni dan smo se se enkrat sprehodili ob niagarskih slapovih, si ogledali film o nastanku slapov, potem pa smo se odpravili nazaj proti Michiganu, USA. Najprej smo se za kratek cas ustavili pri Paulu in Marilene, ki sta nas nato odpeljala do Aunt Anne v Detroit, kjer smo na njeno zeljo tudi prespali. Se prej nam je skuhala odlicno vecerjo, jed podobno “ajmohtu”, kar je bila po dolgem casu spet hrana, ki sem je malce bolj navajen. Kupila mi je tudi nekaj daril in pa seveda torto z motivom baseball ekipe Detroit Tigers, katerih velika navijacica je tudi sama. Anne je stara 89 let in je za svoja leta v odlicni kondiciji. Njen um se vedno deluje na visokem nivoju, kar pomeni da se vedno premore tudi kar precej smisla za humor. Tudi njena slovenscina se z njenimi obiski v Slovenijo in obiski, kot smo tudi mi sami izboljsuje. Njena edina tezava je, da ne slisi prav dobro, kar jo precej jezi, vendar pa ji to nikakor ne jemlje volje do zivljenja saj pravi, da bi rada zivela se kar dolgo casa. Obcudovanja vredna zenicka torej. 

Danes, 11. julija smo si z Anne ogledali nekaj stvari v okolici Detroita. Kot je naprimer tudi park z starimi stavbami, ki pa ga ja zal kazil sam karneval, ki se tam odvija v teh dneh. Nato smo se vsi skupaj odpeljali nazaj do Paula in Marilene, kjer smo se sedaj. V popoldanskih urah smo se odpravili v shopping. Stvari tukaj v USA so namrec precej cenejse kot pri nas. Cena je tu v dolarjih priblizno enaka, kot pri nas v evrih ali pa celo manjsa. Se posebno velike razlike so pri nakupu jeansa, kjer tukajsnja cena predstavlja priblizno 40% nase. Vredno nakupovanja torej. Po vrnitvi nam je Paul predstavil svojo zbirko pusk in pa drugih pripomockov za lov. Pusk ima jih kar 10, najstarejsa pa steje krepko preko 100 let. Ceprav nisem kaksen poseben ljubitelj orozja in lova sem pripovedovanja poslusal z velikim zanimanjem. Po vecerji v neki druzinski restavraciji, z odlicno hrano mimogrede, smo se lotili peke kruha, saj je vse zelo zanimalo, kako to pocnemo pri nas. Zal testo sprva ni vzhajalo kot bi si zeleli, vendar pa na koncu na pogled niti ni izpadlo tako slabo. Kaksnega okusa je pa bomo poizkusili zjutraj.

-Aljaz

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

USA&Canada (3.-6. julij)

3 komentarjev 7.07.2008 hefc

Kar precej časa je minilo, odkar smo prispeli čez lužo, da sem si uspel vzeti nekaj časa za pisanje. Pa bom začel kar na začetku. S samim potovanjem do Grand Rapidsa kamor nas je popeljalo zadnje letalo. Pravzaprav mi je sama pot minila kar precej hitro. Let do letališča v Frankfurtu, ki je mimogrede ogromno, že sam po sebi ne traja predolgo. Malce daljšo pozornost s strani pilotov zahteva let do Cincinnatija, ki traja kar 9 ur. Vse lepo in prav. Sedeli smo v 1. vrsti za business razredom, kar pomeni da smo imeli dovolj prostora, da smo se lahko na vsake toliko časa tudi pretegnili in pa da smo imeli neposredno pred nami LCD TV. Tudi samo osebje med letom je bilo zelo prijazno, saj so vseh 9 ur držali nasmešek na obrazih kljub temu, da praktično ni minilo več kot 1 uro, da nam nebi s čim postregli. Zatakne se le pri hrupu, ki so ga povzročali trije mulci, ki so sedeli desno in pa neposredno za nami. Otroškega joka pač nisem ravno preveč navajen. Zadnji let je nato trajal le nekaj manj kot uro, je pa zato toliko dlje trajalo samo preverjanje s strani policistov pred njim. Temu se nismo mogli izogniti na nobenem od letališč. Sama skrb za varnost je bila na koncu že kar malce moteča. Sam prihod na letališče v Grand Rapidsu pa je bil naravsnost fantastičen. Tam nas je pričakala cela skupina sorodnikov z napisom Welcome in podobnimi pripomočki, ob katerih se prav zares počutiš dobrodošel. Že takoj, ko smo se iz letaliških prostorov odpravili proti parkirišču, mi je postalo jasno, da gre za eno od držav, ki obvladujejo naftni trg. Njihov vozni park namreč predstavljajo vozila od terencev do kombijev, kar pomeni da vse doslej še nisem videl avtomobila velikosti Corse ali kaj podobnega, kar pomeni da z bencinom ne varčujejo preveč. Vendar se naj bi slika počasi začela spreminjati, saj se tudi tu cene bencina močno dvigajo. Ob prihodi do Dane in Jamesa, kjer smo prenočili prve dve noči, nas je čakal poln pult tipičnih ameriških prigrizkov. Od čipsa pa vse do stvari, ki jih pri nas v Sloveniji ni mogoče dobiti. Potem, ko smo se okrepčali in spili prve pločevinke Coca-Cole, malce poklepetali smo se popolnoma utrujeni odpravili spat. Naj omenim, da nas je v tisti hiši spalo kar 21, saj je bilo tam kar precej sorodnikov in zaradi razdalj, ki so tu precej velike, seveda vožnja domov ne bi bila smiselna.

Na dan 4. julija smo se prebudili v dan neodvisnosti. Velik praznik za američane. In temu primerno seveda nismo smeli zamuditi njihove parade, ki se je odvijala v mestu. Razne skupine, kot so zavetišča za živali, vrtci, gasilci, policisti, oldtimerji, skavti, športne ekipe,… Okrasijo svoja vozila z ameriškimi zastavami, ki so mimogrede tu za vsakim vogalom, trakovi, rožami v rdečih, modrih in belih barvah in se prikljičijo sprevodu. Sodelovanje v paradi, ki je trajalo kar debeli dve uri, je svojevrstna čast tako, da je moja mlajša sestra nikakor ni hotela zamuditi. Priključila se je lokalni veslaški (rowing) ekipi, za katero tekmujeta otroka Jamesa in Dane. Naj omenim tudi to, da v paradi ni šlo brez propagande za kandidate na letošnjih volitvah. Še en dokaz več, da se v volitve v tej državi vlaga ogromno denarja. Ko smo si od parade nekoliko odpočili, smo se odpravili do plaže ob Lake Michigan. Plaža je bila peščen, kar je za jezero, vsaj pri nas kar malce nenavadno in je tako v Michiganu to zelo popularna točka za počitniško bivanje. Ker te voda ponavadi utrudi, smo se odpravili do lokalne Pizzerije. Nič posebnega, če ne bi bilo možno izbirati le med šestimi sestavinami (italijanska klobasa – pekoča, mozzarella, zelena paprika, sardele, gobe). Kot se za tak praznik spodobi smo se udeležili tudi ognjemeta v mestu Grand Haven. Le ta je trajal okrog pol ure in je bil naravnost fantastičen. Tipičen dan za Independence day torej.

Naslednje pozno jutro, torej 5. julija, je bilo čas za menjanje lokacije. Odpravili smo se proti Evartu. Še pred tem pa nas je Daniel (19) skupaj s svojo in mojima sestrama ter njegovo sestrično odpeljal do Buil-a-Bear-Workshopa. Tam so si najmlajše tri izdelale svojo plišasto igračo, jo okopale, izbrala oblačila, izpolnila rojstni list in tako naprej. Sliši se malce otročje, pa vendar nadvse zanimiva trgovina. Ob prihodu na posestvo Garyja in Mary, ki je naravnost fantastično so že dišale dobrote z žara.  Šlo je namreč za družinsko srečanje ali family reunion, kamor nekje okrog 4. julija povabijo tudi njihove prijatelje. Bilo nas je preko 50. Tipičen barbecue party torej. Kar nekaj se nas je nato s polnimi želodci odpravili na tri in pol ure dolg tubing po reki. Saj veste, tista stvar, kjer se uležeš v traktorsko zračnico in se prepustiš toku. Na žalost smo za to aktivnost izbrali nekoliko pozno uro. Namreč ko se je na reko spustila senca je stvar postala dokaj neprijetna. Kljub temu pa je bila misel na to, da bi si na poti navzdol pomagali z rokami v trenutku zavržena. Še to… ker je bil ta piknik na nek način namenjen tudi nam, sem kot darilo dobil svoj kozarec za pitje piva, na katerem je vgravirano moje ime. How cool is that!?!?

 No danes je vse potakola malo bolj na easy. Po ne preveč zgodnjem vstajanju in zajtrku smo se odpravili k maši. Zanimalo nas je namreč kako to izgleda pri njih in lahko rečem da mnogo bolje kot pri nas. Vse skupaj je seveda bolj sporščen. Med mašo igra bend z električno kitaro, bobni in vsem kar je za bend pač potrebno. Sam pastor, bili smo namreč v metodistični cerkvi, ne pretirava s kakšnimi citati iz biblije, pač pa govori svoje zgodbe. Imajo tudi čas namenjen otrokom. Otroci se posedejo na oltar, nek starejši moški, pa jim govori zgodbe, ki seveda vsebujejo nauk.  Po prihodi domov smo se odpravili na naslednje družinsko srečanje, le da tokrat z družino, ki smo jo obiskali, nismo imeli skupnega nič drugega kot to, da imamo prednike iz Slovenije in da je gostitelj prijatelj Garyja in Mary. Tako smo seveda vrnili obisk in pa ustregli njihovi želji, da bi imeli na srečanju tudi slovence. Ljudje tukaj, ki imajo prednike iz Slovenije ali pa so tam nekoč živeli celo sami, zelo pogrešajo svojo domovino. Tako da neprestano raziskujejo svoje korenine, jo obiskujejo… Prav ganljivo je videti, kako ti svoje spomine ali spomine njihovih staršev, pripovedujejo s solzami v očeh. Iz istega razloga so tudi naši sorodniki, ki nas gostijo teh 14 dni, zelo srečni, da smo jih obiskali in se na vse pretege trudijo, da bi se tu imeli kar se da lepo.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Trip to USA&Canada

4 komentarjev 2.07.2008 hefc

Jutri se s familijo odpravljamo na tripček v S Ameriko. Natančneje v Michigan in okolico. Z letalom prek Frankfurta in Cincinnatija letimo do Grand Rapidsa, kjer bomo, tako kot večino preostalih dni, 2 noči spali pri sorodnikih. Ja… res da nas Hafnerjev ni tako zelo veliko smo pa kar dobro razporejeni :P Načrtov, kaj vse si želimo ogledati je kar precej, moje prioritete pa so: ogled tekme MLB (Major league baseball), veslati kakšno divjo reko in pa ogled Niagarskih slapov. Prva in zadnja možnost sta že v splošnem planu, za veslanje pa se bo potrebno pozanimati pri lokalcih.

Povezava do Google maps: Grand Rapids

Pa da ne bom preveč našteval o tem, kaj naj bi videli, bom raje sproti pisal, kaj se bo dogajalo v teh štirinajstih dneh.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, miks