USA&Canada (3.-6. julij)

7.07.2008

Kar precej časa je minilo, odkar smo prispeli čez lužo, da sem si uspel vzeti nekaj časa za pisanje. Pa bom začel kar na začetku. S samim potovanjem do Grand Rapidsa kamor nas je popeljalo zadnje letalo. Pravzaprav mi je sama pot minila kar precej hitro. Let do letališča v Frankfurtu, ki je mimogrede ogromno, že sam po sebi ne traja predolgo. Malce daljšo pozornost s strani pilotov zahteva let do Cincinnatija, ki traja kar 9 ur. Vse lepo in prav. Sedeli smo v 1. vrsti za business razredom, kar pomeni da smo imeli dovolj prostora, da smo se lahko na vsake toliko časa tudi pretegnili in pa da smo imeli neposredno pred nami LCD TV. Tudi samo osebje med letom je bilo zelo prijazno, saj so vseh 9 ur držali nasmešek na obrazih kljub temu, da praktično ni minilo več kot 1 uro, da nam nebi s čim postregli. Zatakne se le pri hrupu, ki so ga povzročali trije mulci, ki so sedeli desno in pa neposredno za nami. Otroškega joka pač nisem ravno preveč navajen. Zadnji let je nato trajal le nekaj manj kot uro, je pa zato toliko dlje trajalo samo preverjanje s strani policistov pred njim. Temu se nismo mogli izogniti na nobenem od letališč. Sama skrb za varnost je bila na koncu že kar malce moteča. Sam prihod na letališče v Grand Rapidsu pa je bil naravsnost fantastičen. Tam nas je pričakala cela skupina sorodnikov z napisom Welcome in podobnimi pripomočki, ob katerih se prav zares počutiš dobrodošel. Že takoj, ko smo se iz letaliških prostorov odpravili proti parkirišču, mi je postalo jasno, da gre za eno od držav, ki obvladujejo naftni trg. Njihov vozni park namreč predstavljajo vozila od terencev do kombijev, kar pomeni da vse doslej še nisem videl avtomobila velikosti Corse ali kaj podobnega, kar pomeni da z bencinom ne varčujejo preveč. Vendar se naj bi slika počasi začela spreminjati, saj se tudi tu cene bencina močno dvigajo. Ob prihodi do Dane in Jamesa, kjer smo prenočili prve dve noči, nas je čakal poln pult tipičnih ameriških prigrizkov. Od čipsa pa vse do stvari, ki jih pri nas v Sloveniji ni mogoče dobiti. Potem, ko smo se okrepčali in spili prve pločevinke Coca-Cole, malce poklepetali smo se popolnoma utrujeni odpravili spat. Naj omenim, da nas je v tisti hiši spalo kar 21, saj je bilo tam kar precej sorodnikov in zaradi razdalj, ki so tu precej velike, seveda vožnja domov ne bi bila smiselna.

Na dan 4. julija smo se prebudili v dan neodvisnosti. Velik praznik za američane. In temu primerno seveda nismo smeli zamuditi njihove parade, ki se je odvijala v mestu. Razne skupine, kot so zavetišča za živali, vrtci, gasilci, policisti, oldtimerji, skavti, športne ekipe,… Okrasijo svoja vozila z ameriškimi zastavami, ki so mimogrede tu za vsakim vogalom, trakovi, rožami v rdečih, modrih in belih barvah in se prikljičijo sprevodu. Sodelovanje v paradi, ki je trajalo kar debeli dve uri, je svojevrstna čast tako, da je moja mlajša sestra nikakor ni hotela zamuditi. Priključila se je lokalni veslaški (rowing) ekipi, za katero tekmujeta otroka Jamesa in Dane. Naj omenim tudi to, da v paradi ni šlo brez propagande za kandidate na letošnjih volitvah. Še en dokaz več, da se v volitve v tej državi vlaga ogromno denarja. Ko smo si od parade nekoliko odpočili, smo se odpravili do plaže ob Lake Michigan. Plaža je bila peščen, kar je za jezero, vsaj pri nas kar malce nenavadno in je tako v Michiganu to zelo popularna točka za počitniško bivanje. Ker te voda ponavadi utrudi, smo se odpravili do lokalne Pizzerije. Nič posebnega, če ne bi bilo možno izbirati le med šestimi sestavinami (italijanska klobasa – pekoča, mozzarella, zelena paprika, sardele, gobe). Kot se za tak praznik spodobi smo se udeležili tudi ognjemeta v mestu Grand Haven. Le ta je trajal okrog pol ure in je bil naravnost fantastičen. Tipičen dan za Independence day torej.

Naslednje pozno jutro, torej 5. julija, je bilo čas za menjanje lokacije. Odpravili smo se proti Evartu. Še pred tem pa nas je Daniel (19) skupaj s svojo in mojima sestrama ter njegovo sestrično odpeljal do Buil-a-Bear-Workshopa. Tam so si najmlajše tri izdelale svojo plišasto igračo, jo okopale, izbrala oblačila, izpolnila rojstni list in tako naprej. Sliši se malce otročje, pa vendar nadvse zanimiva trgovina. Ob prihodu na posestvo Garyja in Mary, ki je naravnost fantastično so že dišale dobrote z žara.  Šlo je namreč za družinsko srečanje ali family reunion, kamor nekje okrog 4. julija povabijo tudi njihove prijatelje. Bilo nas je preko 50. Tipičen barbecue party torej. Kar nekaj se nas je nato s polnimi želodci odpravili na tri in pol ure dolg tubing po reki. Saj veste, tista stvar, kjer se uležeš v traktorsko zračnico in se prepustiš toku. Na žalost smo za to aktivnost izbrali nekoliko pozno uro. Namreč ko se je na reko spustila senca je stvar postala dokaj neprijetna. Kljub temu pa je bila misel na to, da bi si na poti navzdol pomagali z rokami v trenutku zavržena. Še to… ker je bil ta piknik na nek način namenjen tudi nam, sem kot darilo dobil svoj kozarec za pitje piva, na katerem je vgravirano moje ime. How cool is that!?!?

 No danes je vse potakola malo bolj na easy. Po ne preveč zgodnjem vstajanju in zajtrku smo se odpravili k maši. Zanimalo nas je namreč kako to izgleda pri njih in lahko rečem da mnogo bolje kot pri nas. Vse skupaj je seveda bolj sporščen. Med mašo igra bend z električno kitaro, bobni in vsem kar je za bend pač potrebno. Sam pastor, bili smo namreč v metodistični cerkvi, ne pretirava s kakšnimi citati iz biblije, pač pa govori svoje zgodbe. Imajo tudi čas namenjen otrokom. Otroci se posedejo na oltar, nek starejši moški, pa jim govori zgodbe, ki seveda vsebujejo nauk.  Po prihodi domov smo se odpravili na naslednje družinsko srečanje, le da tokrat z družino, ki smo jo obiskali, nismo imeli skupnega nič drugega kot to, da imamo prednike iz Slovenije in da je gostitelj prijatelj Garyja in Mary. Tako smo seveda vrnili obisk in pa ustregli njihovi želji, da bi imeli na srečanju tudi slovence. Ljudje tukaj, ki imajo prednike iz Slovenije ali pa so tam nekoč živeli celo sami, zelo pogrešajo svojo domovino. Tako da neprestano raziskujejo svoje korenine, jo obiskujejo… Prav ganljivo je videti, kako ti svoje spomine ali spomine njihovih staršev, pripovedujejo s solzami v očeh. Iz istega razloga so tudi naši sorodniki, ki nas gostijo teh 14 dni, zelo srečni, da smo jih obiskali in se na vse pretege trudijo, da bi se tu imeli kar se da lepo.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

V kategoriji miks

 

3 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Špela.  |  7.07.2008 ob 23:01

    Like muahaha. Res si se razpisu =D. Vidm da uživate, zato tega sploh ne bom komentirala^^. Mam pa en uprašanje: a majo za 21ke u amerik kej drugačne žurke pa to? =D
    (če se ne motm si tm pr 21 polnoletn oz loh alkohol piješ zakonito…je tk a se motm =P)

  • 2. bobi  |  8.07.2008 ob 10:19

    bobi

    Fino vam je fino, enkrat bo treba tud mojo rit spravt čez lužo.
    Uživi naprej :wink:

  • 3. eLa  |  9.07.2008 ob 09:47

    Od kje ti je lih Corsa padla na pamet ;)
    vidm da me ubogas pa uzivas se namest mene =D
    zdei pa drzim pesti da ti jutr nardijo nepozabn zur:)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev