USA&Canada (12.-17. julij)

17.07.2008

12. julij: po zajtrku smo se skupaj s Paulom, Marilene in Aunt Anne odpravili do koče ob jezeru v Port Huronu, tam pa so nas že pričakali Mary, Gary in Connie z družino, kasneje pa so se nam pridružili še Shari in James z družinama. Ja, Bilo nas je zopet kar veliko. Kočo, ki je nekoč pripadala Paulovemu zelo dobremu prijatelju, sedaj pa je last njegove hčerke, Paul oskrbuje že kar nekaj let in ima tako možnost priti ob jezero kadar si pač zaželi, saj lastnica tja ne pride prav pogosto. Koča, ki stoji ob Lake Huronu, bi bila prav lahko kraj, kamor bi se z veseljem vračal precej pogosto, če bi le bila malce bliže domu. Pred njo leži lepo urejena zelenica, ki se konča s kar nekaj metri privatne obale. Kar pa je samo bivanje naredilo še toliko bolj atraktivno, je vodni skuter (Jet-Skis), ki ga je s seboj pripeljala Danova družina. Najprej sem se na vožnjo podal na zadnjem sedežu, bil je namreč dvosed, krmaril pa je Dan, ki mi je dal precej dober občutek, kaj se s to vodno igračo da početi. Skuter smo si preko celotnega dne podajali iz roke v roko, saj nas je bilo kar precej, pa tudi sama vožnja je precej utrujajoča, tako da vmesni počitek kar dobro dene, če ne zaradi drugega pa za vadbo metanja žoge za ameriški nogomet. Med samo zabavo nas je za nekaj trenutkov zmotila le tipična ploha, ki je za kraje okrog velikih jezer precej običajna. Trajala ni prav dolgo, je pa bila tako silovita, da je pri nas ne doživiš prav pogosto. Proti večeru, ko smo bili že vsi močno utrujeni in lačni, smo se odpravili na večerjo v neko precej »fancy« restavracijo pod Blue Water Bridge, ki povezuje ZDA in Kanado. Hrana ni bila ravno poceni, je pa bi vsaj okusna. Zelo okusna pravzaprav. Tako kot večino dni, se je počasi zaključil tudi ta. Z večerjo.

Dopoldne 13. smo še izkoristli za vožnjo skuterjem, ki je bila zaradi mirnejše gladine vode precej drugačna, kot prejšni dan. Morda celo bolj zabavna, saj je bilo precej lažje obvladovati zverino pod seboj, ki mimogrede doseže do 55 milj na uro ( nekaj manj kot 90 km/h), in sem si tako lahko privoščil kakšno vragolijo več. Popoldne pa je bil že čas, ko smo se skupaj z Garyjem in Mary ter njuno vnukinjo Liby odpravili proti Mackinaw City-ju. Po kratkem sprehodu ob obali s pogledom na 3. največji viseči most Mackinac Bridge, ki visi čez več kot 5 milj širokim kanalom med Lake Huron in Lake Michigan, smo se odpravili na pozno večerjo, ura je kazala že precej čez 10, v tako imenovan Saloon (pivnica, kjer pa tako kot skoraj povsod v Ameriki lahko dobiš tudi kaj za pod zob), ki je bil v celoti grajen iz lesa. Tu so od mene prvič zahtevali tudi osebni dokument, saj je tu meja za pitje alkohola, naročil sem pivo, kar 21 let in kot pravijo, jih toliko ravno ne kažem. Po večerji je seveda sledil počitek v motelu v deljeni sobi s kar osmimi posteljami. Tudi ta je bil povsem lesen, kar mu daje kar lep izgled.

Na dan 14. nas je iz pristanišča ne prav daleč od motela na Mackinac Island odpeljal čoln z odprtim zgornjim krovom in pa spodnjo etažo, ki je bila seveda pokrita. Na vrhu sva kmalu po tem, ko smo zapustili obalo, ostala le Gary in jaz. Jezero je bilo namreč zaradi vetra tako razburkano, da je bilo za suho vožnjo rezerviranih le nekaj sedežev. Dva od teh sva seveda zasedla z Garyjem in tako naredila kar nekaj lepih posnetkov. Že sam prihod na otok, ti da vedeti, da ne gre za čisto navaden otok, saj na njem poleg dveh gasilskih avtomobilov, enega rešilca in enega intervencijskega vozila ni drugega prevoznega sredstva, ki bi ga poganjal bencinski ali kakršenkoli drug motor. Odlična zamisel, ki poleg same lepote otoka privablja obilo turistov. Glavno prevozno sredstvo so torej konji z njihovimi kočijami. Z dvema od njih smo se popeljali tudi sami in razen tega, da na vsake toliko časa malce zasmrdi in da se nenehno sliši udarjenje kopit je bila vožnja precej zabavna. Še ena zanimivost otoka je, da na njem skozi celotno leto živi le okrog 600 ljudi, vsi ostali pa so tu le v času glavne turistične sezone in verjemite mi da je teh ogromno, kot je ogromno tudi raznih trgovinic s spominki, turističnih vodičev, voznikov kočij, zaposlenih v hotelih,… Nekaj česar, če se boste kdaj potikali tam okoli, pa ne smete zgrešiti oziroma nekaj, kar ne sme zgrešiti vaših ust pa je »fudge«. Po mnenju mnogih je fudge prav na otoku Mackinaw najboljši. Meni je bil zelo všeč. Na otoku smo imeli še to srečo, da smo si v tamkajšnji marini lahko ogledali jadrnice, ki smo jih lahko od daleč opazovali že prvi dan v Port Huronu saj so tekmovale v regati, ki je potekala iz enega na drug konec jezera. Prišel je čas, da otok zapustimo in tako smo se zopet odpravili do čolna. Vreme je tokrat tudi na vrhu omogočalo mnogo prijaznejšo vožnjo. No vsaj škropljenja je bilo mnogo manj. Preden smo se odpravili nazaj v Evart, kjer stanujeta Mary in Gary, smo se zapeljali še čez že prej omenjeni most in si ga ogledali še z druge strani. Sledila je pet ur dolga vožnja in pozen prihod domov. Kljub temu je mojemu očetu in meni Gary pripovedoval kako se je odvijala njegova poklicna pot. Poslušal sem z odprtimi očmi in usti, saj je po izobrazbi magister strojništva in je precej let deloval pri razvijanju linij za izdelovanje avtomobilskih motorjev za največje avtomobilske znamke v Ameriki.

Na mojo srečo, se nam naslednjega jutra ni preveč mudilo, saj se je debata prejšnji večer zavlekla pozno v noč. Na vrsti je bil ogled drugega največjega mesta v Michiganu z nekaj manj kot 700.000 prebivalci Grand Rapids. Brzic na žalost, kljub temu da se skrivajo v imenu mesta, ni bilo. Tako kot tudi ne drugje kjer smo se potikali prejšnje dni. Z veslanjem tako tokrat ni bilo nič. Naslednjič bodo. Zagotovo!  Smo si pa ogledali muzej, ki je bil po tematiki precej podoben tistemu v Torontu, vendar pa mi je bil zaradi svoje majhnosti, pa ne po prikazanem, in določenih stvari, ki jih v Ontario Museum ni bilo mogoče videti, mnogo bolj všeč. Sprehodili smo se še skozi park in pa mimo muzeja v spomin edinemu predsedniku v zgodovini ZDA, ki je prihajal iz Michigana, Gerald R. Ford. Žal za obisk muzeja ni bilo dovolj časa, saj je zelo lep in vsebuje repliko pisarne predsednika iz Bele hiše. Namesto v muzej nas je pot zanesla v tamkajšnjo varilnico piva in pa pripadajočo pivnico Founders. Ker vrst piva nismo poznali in tako odločitev o tem, katero pivo se bo najbolj prileglo k obroku, smo naročili testerje. Sedem malih vrčkov povsem različnih okusov. Odločil sem se za Devil Bastard, rdeče pivo posebnega okusa, ki je bilo po naključju tudi najmočnejše, nekaj manj kot 7%. Ni slabo. Ker v času, ki smo ga prebili v S Ameriki nikjer nismo obstali prav dolgo, smo tudi tokrat menjali lokacijo. Odpravili smo se do Garyjevega najboljšega prijatelja Ricka in njegove žene Barb. Gary in Rick sta včasih skupaj predavala na fakulteti, sedaj pa večkrat igrata golf in tudi sicer skupaj z ženama potujejo in se družijo ob prostem času. Rickova hiša je le še ena tistih, v kateri bi zlahka počitnikoval, če ne kar živel. Je malo dvignjena nad manjšim jezerom tako, da do jezera vodi kar nekaj stopnic. Na koncu le teh je lesena terasa, ki se konča s pomolom ob katerem je privezan čoln z 205 konjskimi močmi. Pravljično. Kot nalašč za »tubing«. Tokrat malo hitreje. Ob prihodi domov, v Evart pravzaprav, smo si ogledali še prvih deset ininngov All-Star tekme baseballa med zvezdniško ekipo American League in ekipo National League, ki je bila prenašana s stadiona New York Yankeesov, potem pa nas je premagal spanec, tako da do rezultata še nisem prišel. Vem le to, da je tekma trajala 15 ininngov.

16. julij – čas za pot proti domu. Samo potovanje se je začelo že ob osmih zjutraj, ko smo zapustili hišo Mary in Garyja in se odpravili do Jamesa in Dane, ki živita precej blizu letališča v Grand Rapidsu in kjer smo prenočili prvi dve noči. Od tam smo se skupaj z večino sorodnikov, ki so nas spremljali teh 14 dni, odpravili do letališča, kjer smo oddali prtljago, še malo poklepetali in se odpravili proti domu. Leteli smo iz Grand Rapidsa preko Atlante in Münichna  Sami leti so bili tokrat precej mirnejši, saj v bližini nismo imeli kakšnih cmeravih otrok. Kljub temu pa sem oči zatisnil le za nekaj minut in mi je bila tako ena noč praktično odvzeta. Upam da se bom čim prej spet navadil na domač ritem.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

V kategoriji Aktualno, Tujina, miks

 

2 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. Špela.  |  13.08.2008 ob 21:40

    Kdaj bo kakšen nov post? ^^. Čakamo =DD

  • 2. hefc  |  14.08.2008 ob 00:00

    Bo! Obljubm! Enkrat v bližnji prihodnosti :P

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev