Arhiv za mesec September 2008

Una

5 komentarjev 24.09.2008 hefc

Vikend, ki je za nami, sem izkoristil za eno od aktivnosti, s katerimi se najraje ukvarjam. Z veslanjem na divji! vodi.

V soboto zjutraj smo bili moj oče, Miha, Domen in jaz s še dvanajstimi kajakaši dogovorjeni pred SKOK ŠPORT centrom. Lastnik Janez Skok, ki je bil včasih sotekmovalec mojega očeta, je namreč organiziral turo. Seveda brez čakanja, tako kot pri vseh športih ki so nekako na “free”, ni šlo. Eden od udeležencev je “malo” podaljšal petkovo veseljačenje in posledično sobotni spanec. Tako smo se na pot odpravili s kako uro zamude. Pa nič zato. Pot do 280km oddaljenega Bihaća ni bila zaradi tega prav nič manj zabavna. Ko smo nazadnje le prispeli v Bihać in hotel Sedra, so nam tam najprej pripravili kosilo, nato pa smo se odpravili na približno 2 uri dolg spust po reki Uni od Kostele pa kar do našega hotela. Že takoj je bilo vsem jasno da nam v teh treh dneh ne bo prav vroče. Tako voda kot ozračje sta bila precej mrzla. Sploh če v to enačbo vštejemo še nenehno zvračanje, ki pač sodi k malo bolj atraktivnem veslanju. Še dobro, da so eskimi že davno tega izumili eskimo obrat, ki služi temu, da po slehernem zvračanju ne sledi še plavanje. Odsek, ki smo ga ta dan veslali ni bil nevem kako zahteven, je pa bil zanimiv. Če ne zaradi drugega zato, ker pač po njem ne veslaš vsak dan. Po končanem spustu je sledila večerja in pa druženje, ki pa zaradi zahtevnega spusta naslednji dan ni smelo biti preveč “naporno”.

Po spancu in obilnem zajtrku smo se odpravili do destinacije, zaradi katere smo se pravzaprav napotili v Bosno. Odsek reke Une od slapov Štrbaćkega Buka pa do vasi Ripać. Še pred tem smo en kombi morali zamenjati za džip, saj dostop do Štrbačkega buka ni ravno urban, kar ti že pred začetkom veslanja da slutiti, da bo tudi reka podobnega značaja. In res je bilo tako. Po ponovnem preoblačenju ob dežju in mrazu, tokrat tudi v še vlažna oblačila, ker se pač čez noč niso presušila, smo se podali v vodo. Po približno 300 metrih smo morali prvič in za nekatere tudi edinkrat prenesti svoje “banje”. Prvi od slapov na žalost ob takem nizkem vodostaju s svojimi več kot 20 metri višine ni vozen. Je pa vozen takoj naslednji, nekaj več kot 6 metrov visok slap, ki pa je mnogo bolj zahteven, ko ga opazuješ z obale kot pa ob spuščanju po njem. Sledilo je še kakšne 2-3 ure veslanja po s padci, rolami, kontra tokovi, svedri, ožinami,… prepredenem odseku. Na nekaterih delih so imeli določeni manj izkušeni kajakaši kar precej težav. Nato pa se je reka umirila in preostanek veslanja do 5 ur smo z izjemo treh slapov veslali po mirni vodi. Šlo je pravzaprav za preizkušanje volje in moči, saj čoln ni udoben že takrat ko se tlačiš vanj, kaj šele po parih urah veslanja. Ob prihodu v Ripać nas je čakala obvezna rakija za notranje ogrevanje nato pa prevoz do Kiro Rafting centra, kjer so nam pripravili odlično bosansko kosilo/večerjo. Zares odlično! Sledil je odhod proti hotelu in veseljačenje.

Zadnji dan, po utrujenosti od preveslanih kilometrov in ob zmanjšanem motivu smo se še enkrat odločili preveslat od Kostele in do našega hotela Sedra.  Kakšnega presežka energije na vodi ni bilo čutiti, kar je dokaj logično, saj ti ob divji vodi, ki si jo veslal prejšni dan, komaj ostane še kaj volje za sorazmerno nezahtevno vodo. Je pa bilo koristno za telo in duha, saj si bolšje jutranje telovadbe, kot je ta zunaj v vodi in naravi, težko zaželiš. Še kosilo, ogled Bihaća, ki je s svojim novim centrom pravzaprav lepo mesto, vožnja domov in poslušanje bosanske narodne glasbe, ki ni bila ravno moja prva izbira in katere imam vsaj do naslednjega obiska Bosne več kot dovolj in naša tura je bila zaključena. Končna ocena: ob malo lepšem vremenu, višjem vodostaju in brez mirne vode na koncu drugega dne bi izlet lahko označil s petico!

Ob prvi priložnosti se odpravim še k Skoku po slike in kakšno izmed njih tudi objavim.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Tujina, Zabava, miks, Šport