Arhiv za mesec December 2008

Dolomiti = pure pleasure part 2

5 komentarjev 16.12.2008 hefc

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že leto nazaj. Prav tako na openingu v dolomitih, kamor sicer že več kot 10 let s celotno družino običajno zahajamo konec februarja med zimskimi počitnicami. Takratna zasedba je bila pred odhodom domov sklepčna, da bi se podaljšan vikend v moški zasedbi v začetku decembra lahko sprevrgel v nekaj tradicionalnega. Temelji so postavljeni in ne vidim razloga zakaj temu ne bi bilo tako.

V četrtek okoli druge ure popoldan, medtem ko sem se podal v Škofjo Loko še po zadnjih opravkih, kot so zavarovanje in podobno, sem prejel klic: »Dej vzem doma še kej za posodo pomivat, WC papir pa kakšne karte in družabne igre. Pa še neki… tolk snega ti tle še nisi vidu!« Bil je Janez, ki se je skupaj s Primožom, Blažom in Juretom odpravil proti naši stalni destinaciji v Canazei že v zelo ranih jutranjih urah. Razlog tako zgodnjega odhoda je bil namen, da bi tisti četrtek izkoristili še za kakšno uro smučanja pa so jim to preprečili zaprti prelazi in so se namesto nekaj uric na snegu zadržali kar v kavarni v Falcadah pod apartmajskim kompleksom, ki je bil naše prvo odkritje leta 1996, ko smo se prvič podali smučat v tujino za več dni. Kljub spremljanju vremenskih napovedi in podatkov me je zadnja Janezova izjava kar malce vznemirila. Sneg imam namreč neizmerno rad. Več je torej bolje. Kmalu sem se o tem lahko prepričal tudi sam. Druga ekipa v zasedbi mojega očeta, Medarda in moje malenkosti se je na pot odpravila okoli pol četrte ure popoldne. Že sama vožnja proti osrčju dolomitov je dala slutiti da telefonski pogovor ni bil šala. Sneg je bilo moč opaziti v krajih, kjer ga v vseh teh letih doslej ni bilo. Višek pa smo tisti dan doživeli prav v Falcadah, kjer je bilo snega res na pretek. Prizor kot iz pravljice. Zasnežene ceste, ob njih preko dva metra snežne ograde, na strehah več kot meter snega, povrh vsega pa smo bili še v dolini in nas je čakal še prehod čez Passo san Pellegrino (prelaz) približno 500m više. Le ta nam ni povzročal kakšnih hudih preglavic, saj so cesto redno plužili, poleg tega pa smo imeli avto s pogonom na vsa štiri kolesa in dokaj nove zimske pnevmatike. Verige so tako lahko počakale na drugo priložnost kar v prtljažniku. Okoli devete zvečer, precej prej kot smo predvidevali glede na vremenske razmere, smo prispeli v apartma. Sledil je zdaj tudi že kar standarden segedin golaž, saj so se želodci že pošteno oglašali. Nato kovanje plana za naslednji dan in po veliko mirnejšem prvem večeru kot lansko leto in v pričakovanju napornega dne smo se odpravili spat.

In nismo se zmotili. Prebudili smo se v megleno jutro, ki ga je spremljalo še sneženje. Ker pa nismo odšli tako daleč, da bi tam poležavali smo se odpravili na smučišče. Z našim poznavanjem terena in precej sreče smo kmalu našli območje z boljšo vidljivostjo, kjer smo lahko normalno premagovali teren, ki zaradi novozapadlega snega ni bil ravno enostaven. Seveda smo si vmes privoščili še “maccheroni per cinque”. Obrok, ki poleg še nekaj drugih stvari v decembrskem terminu postaja stalnica. Gre za veliko ponev makaronov z odlično omako za 5 ljudi, ki pa povsem zadošča tudi za 7 odraslih lačnih ust. Še kakšni dve uri smučanja in bil je čas da se odpravimo proti »domu«. Zvečer je sledila večerja v restavraciji El Pael s »Prodotti Tipici« – Slow-food s tipičnimi jedmi za tiste kraje in pa seveda vina, ki se podajo zraven. Kljub temu, da je bila restavracija ob našem prihodu povsem prazna in smo bili že kar malce skeptični, se je odločitev izkazala za pravilno.

Drugi dan smučanja smo se odpravili proti Atla Badii, ker pa je bilo območje Arabbe zaprto, smo morali do tja kar daleč naokoli . S smučmi seveda. Za lažjo predstavo vam je lahko v pomoč naslednja povezava: Sella Ronda. Ta dan velja omeniti še odkritje odlične restavracije, ki smo jo poimenovali kar Wild West. Leži namreč na najbolj oddaljenem delu smučarskega kompleksa od našega »domačega« okraja in pa igranje ročnega nogometa v ski-pubu, kamor poleg nas zahajajo le žičničarji in ostali domačini.

Napovedi za zadnji dan so bile spet slabe, zato smo se preko prelaza San Pellegrino odpeljali do Civette, da nam poti domov v popoldanskih urah slučajno ne bi preprečile večje količine novozapadlega snega, kot se je to zgodilo onim v Arabbi in so tam ostali kar 3 dni. Seveda se o tem ali je smučišče sploh odprto nismo pozanimali, toda sreča je bila na naši strani in smo naleteli ravno na prvi dan obratovanja. To je pomenilo, da je bilo odprtih le nekaj malega prog in pa neomejeno pobočij s celim snegom, katerih robniki smuči ali boarda še niso oskrunili. Tako smo imeli priložnost, da smo brez večjega tveganja lahko te »snežne blazine« med prvimi prevozili prav mi. Čisti užitek!!! To so enostavno občutki zaradi katerih je življenje tako lepo. Če bi se zunaj ohladilo in bi padavine nadaljevale svoj ritem, ki ga držijo že zadnja 2 meseca, bi bilo lahko teh občutkov letos še mnogo. Držim pesti!

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, Zabava, miks, Šport