Objave v kategoriji 'Tujina'

Dolomiti = pure pleasure part 2

5 komentarjev 16.12.2008 hefc

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že leto nazaj. Prav tako na openingu v dolomitih, kamor sicer že več kot 10 let s celotno družino običajno zahajamo konec februarja med zimskimi počitnicami. Takratna zasedba je bila pred odhodom domov sklepčna, da bi se podaljšan vikend v moški zasedbi v začetku decembra lahko sprevrgel v nekaj tradicionalnega. Temelji so postavljeni in ne vidim razloga zakaj temu ne bi bilo tako.

V četrtek okoli druge ure popoldan, medtem ko sem se podal v Škofjo Loko še po zadnjih opravkih, kot so zavarovanje in podobno, sem prejel klic: »Dej vzem doma še kej za posodo pomivat, WC papir pa kakšne karte in družabne igre. Pa še neki… tolk snega ti tle še nisi vidu!« Bil je Janez, ki se je skupaj s Primožom, Blažom in Juretom odpravil proti naši stalni destinaciji v Canazei že v zelo ranih jutranjih urah. Razlog tako zgodnjega odhoda je bil namen, da bi tisti četrtek izkoristili še za kakšno uro smučanja pa so jim to preprečili zaprti prelazi in so se namesto nekaj uric na snegu zadržali kar v kavarni v Falcadah pod apartmajskim kompleksom, ki je bil naše prvo odkritje leta 1996, ko smo se prvič podali smučat v tujino za več dni. Kljub spremljanju vremenskih napovedi in podatkov me je zadnja Janezova izjava kar malce vznemirila. Sneg imam namreč neizmerno rad. Več je torej bolje. Kmalu sem se o tem lahko prepričal tudi sam. Druga ekipa v zasedbi mojega očeta, Medarda in moje malenkosti se je na pot odpravila okoli pol četrte ure popoldne. Že sama vožnja proti osrčju dolomitov je dala slutiti da telefonski pogovor ni bil šala. Sneg je bilo moč opaziti v krajih, kjer ga v vseh teh letih doslej ni bilo. Višek pa smo tisti dan doživeli prav v Falcadah, kjer je bilo snega res na pretek. Prizor kot iz pravljice. Zasnežene ceste, ob njih preko dva metra snežne ograde, na strehah več kot meter snega, povrh vsega pa smo bili še v dolini in nas je čakal še prehod čez Passo san Pellegrino (prelaz) približno 500m više. Le ta nam ni povzročal kakšnih hudih preglavic, saj so cesto redno plužili, poleg tega pa smo imeli avto s pogonom na vsa štiri kolesa in dokaj nove zimske pnevmatike. Verige so tako lahko počakale na drugo priložnost kar v prtljažniku. Okoli devete zvečer, precej prej kot smo predvidevali glede na vremenske razmere, smo prispeli v apartma. Sledil je zdaj tudi že kar standarden segedin golaž, saj so se želodci že pošteno oglašali. Nato kovanje plana za naslednji dan in po veliko mirnejšem prvem večeru kot lansko leto in v pričakovanju napornega dne smo se odpravili spat.

In nismo se zmotili. Prebudili smo se v megleno jutro, ki ga je spremljalo še sneženje. Ker pa nismo odšli tako daleč, da bi tam poležavali smo se odpravili na smučišče. Z našim poznavanjem terena in precej sreče smo kmalu našli območje z boljšo vidljivostjo, kjer smo lahko normalno premagovali teren, ki zaradi novozapadlega snega ni bil ravno enostaven. Seveda smo si vmes privoščili še “maccheroni per cinque”. Obrok, ki poleg še nekaj drugih stvari v decembrskem terminu postaja stalnica. Gre za veliko ponev makaronov z odlično omako za 5 ljudi, ki pa povsem zadošča tudi za 7 odraslih lačnih ust. Še kakšni dve uri smučanja in bil je čas da se odpravimo proti »domu«. Zvečer je sledila večerja v restavraciji El Pael s »Prodotti Tipici« – Slow-food s tipičnimi jedmi za tiste kraje in pa seveda vina, ki se podajo zraven. Kljub temu, da je bila restavracija ob našem prihodu povsem prazna in smo bili že kar malce skeptični, se je odločitev izkazala za pravilno.

Drugi dan smučanja smo se odpravili proti Atla Badii, ker pa je bilo območje Arabbe zaprto, smo morali do tja kar daleč naokoli . S smučmi seveda. Za lažjo predstavo vam je lahko v pomoč naslednja povezava: Sella Ronda. Ta dan velja omeniti še odkritje odlične restavracije, ki smo jo poimenovali kar Wild West. Leži namreč na najbolj oddaljenem delu smučarskega kompleksa od našega »domačega« okraja in pa igranje ročnega nogometa v ski-pubu, kamor poleg nas zahajajo le žičničarji in ostali domačini.

Napovedi za zadnji dan so bile spet slabe, zato smo se preko prelaza San Pellegrino odpeljali do Civette, da nam poti domov v popoldanskih urah slučajno ne bi preprečile večje količine novozapadlega snega, kot se je to zgodilo onim v Arabbi in so tam ostali kar 3 dni. Seveda se o tem ali je smučišče sploh odprto nismo pozanimali, toda sreča je bila na naši strani in smo naleteli ravno na prvi dan obratovanja. To je pomenilo, da je bilo odprtih le nekaj malega prog in pa neomejeno pobočij s celim snegom, katerih robniki smuči ali boarda še niso oskrunili. Tako smo imeli priložnost, da smo brez večjega tveganja lahko te »snežne blazine« med prvimi prevozili prav mi. Čisti užitek!!! To so enostavno občutki zaradi katerih je življenje tako lepo. Če bi se zunaj ohladilo in bi padavine nadaljevale svoj ritem, ki ga držijo že zadnja 2 meseca, bi bilo lahko teh občutkov letos še mnogo. Držim pesti!

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, Zabava, miks, Šport

Una

5 komentarjev 24.09.2008 hefc

Vikend, ki je za nami, sem izkoristil za eno od aktivnosti, s katerimi se najraje ukvarjam. Z veslanjem na divji! vodi.

V soboto zjutraj smo bili moj oče, Miha, Domen in jaz s še dvanajstimi kajakaši dogovorjeni pred SKOK ŠPORT centrom. Lastnik Janez Skok, ki je bil včasih sotekmovalec mojega očeta, je namreč organiziral turo. Seveda brez čakanja, tako kot pri vseh športih ki so nekako na “free”, ni šlo. Eden od udeležencev je “malo” podaljšal petkovo veseljačenje in posledično sobotni spanec. Tako smo se na pot odpravili s kako uro zamude. Pa nič zato. Pot do 280km oddaljenega Bihaća ni bila zaradi tega prav nič manj zabavna. Ko smo nazadnje le prispeli v Bihać in hotel Sedra, so nam tam najprej pripravili kosilo, nato pa smo se odpravili na približno 2 uri dolg spust po reki Uni od Kostele pa kar do našega hotela. Že takoj je bilo vsem jasno da nam v teh treh dneh ne bo prav vroče. Tako voda kot ozračje sta bila precej mrzla. Sploh če v to enačbo vštejemo še nenehno zvračanje, ki pač sodi k malo bolj atraktivnem veslanju. Še dobro, da so eskimi že davno tega izumili eskimo obrat, ki služi temu, da po slehernem zvračanju ne sledi še plavanje. Odsek, ki smo ga ta dan veslali ni bil nevem kako zahteven, je pa bil zanimiv. Če ne zaradi drugega zato, ker pač po njem ne veslaš vsak dan. Po končanem spustu je sledila večerja in pa druženje, ki pa zaradi zahtevnega spusta naslednji dan ni smelo biti preveč “naporno”.

Po spancu in obilnem zajtrku smo se odpravili do destinacije, zaradi katere smo se pravzaprav napotili v Bosno. Odsek reke Une od slapov Štrbaćkega Buka pa do vasi Ripać. Še pred tem smo en kombi morali zamenjati za džip, saj dostop do Štrbačkega buka ni ravno urban, kar ti že pred začetkom veslanja da slutiti, da bo tudi reka podobnega značaja. In res je bilo tako. Po ponovnem preoblačenju ob dežju in mrazu, tokrat tudi v še vlažna oblačila, ker se pač čez noč niso presušila, smo se podali v vodo. Po približno 300 metrih smo morali prvič in za nekatere tudi edinkrat prenesti svoje “banje”. Prvi od slapov na žalost ob takem nizkem vodostaju s svojimi več kot 20 metri višine ni vozen. Je pa vozen takoj naslednji, nekaj več kot 6 metrov visok slap, ki pa je mnogo bolj zahteven, ko ga opazuješ z obale kot pa ob spuščanju po njem. Sledilo je še kakšne 2-3 ure veslanja po s padci, rolami, kontra tokovi, svedri, ožinami,… prepredenem odseku. Na nekaterih delih so imeli določeni manj izkušeni kajakaši kar precej težav. Nato pa se je reka umirila in preostanek veslanja do 5 ur smo z izjemo treh slapov veslali po mirni vodi. Šlo je pravzaprav za preizkušanje volje in moči, saj čoln ni udoben že takrat ko se tlačiš vanj, kaj šele po parih urah veslanja. Ob prihodu v Ripać nas je čakala obvezna rakija za notranje ogrevanje nato pa prevoz do Kiro Rafting centra, kjer so nam pripravili odlično bosansko kosilo/večerjo. Zares odlično! Sledil je odhod proti hotelu in veseljačenje.

Zadnji dan, po utrujenosti od preveslanih kilometrov in ob zmanjšanem motivu smo se še enkrat odločili preveslat od Kostele in do našega hotela Sedra.  Kakšnega presežka energije na vodi ni bilo čutiti, kar je dokaj logično, saj ti ob divji vodi, ki si jo veslal prejšni dan, komaj ostane še kaj volje za sorazmerno nezahtevno vodo. Je pa bilo koristno za telo in duha, saj si bolšje jutranje telovadbe, kot je ta zunaj v vodi in naravi, težko zaželiš. Še kosilo, ogled Bihaća, ki je s svojim novim centrom pravzaprav lepo mesto, vožnja domov in poslušanje bosanske narodne glasbe, ki ni bila ravno moja prva izbira in katere imam vsaj do naslednjega obiska Bosne več kot dovolj in naša tura je bila zaključena. Končna ocena: ob malo lepšem vremenu, višjem vodostaju in brez mirne vode na koncu drugega dne bi izlet lahko označil s petico!

Ob prvi priložnosti se odpravim še k Skoku po slike in kakšno izmed njih tudi objavim.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Tujina, Zabava, miks, Šport

USA&Canada (12.-17. julij)

2 komentarjev 17.07.2008 hefc

12. julij: po zajtrku smo se skupaj s Paulom, Marilene in Aunt Anne odpravili do koče ob jezeru v Port Huronu, tam pa so nas že pričakali Mary, Gary in Connie z družino, kasneje pa so se nam pridružili še Shari in James z družinama. Ja, Bilo nas je zopet kar veliko. Kočo, ki je nekoč pripadala Paulovemu zelo dobremu prijatelju, sedaj pa je last njegove hčerke, Paul oskrbuje že kar nekaj let in ima tako možnost priti ob jezero kadar si pač zaželi, saj lastnica tja ne pride prav pogosto. Koča, ki stoji ob Lake Huronu, bi bila prav lahko kraj, kamor bi se z veseljem vračal precej pogosto, če bi le bila malce bliže domu. Pred njo leži lepo urejena zelenica, ki se konča s kar nekaj metri privatne obale. Kar pa je samo bivanje naredilo še toliko bolj atraktivno, je vodni skuter (Jet-Skis), ki ga je s seboj pripeljala Danova družina. Najprej sem se na vožnjo podal na zadnjem sedežu, bil je namreč dvosed, krmaril pa je Dan, ki mi je dal precej dober občutek, kaj se s to vodno igračo da početi. Skuter smo si preko celotnega dne podajali iz roke v roko, saj nas je bilo kar precej, pa tudi sama vožnja je precej utrujajoča, tako da vmesni počitek kar dobro dene, če ne zaradi drugega pa za vadbo metanja žoge za ameriški nogomet. Med samo zabavo nas je za nekaj trenutkov zmotila le tipična ploha, ki je za kraje okrog velikih jezer precej običajna. Trajala ni prav dolgo, je pa bila tako silovita, da je pri nas ne doživiš prav pogosto. Proti večeru, ko smo bili že vsi močno utrujeni in lačni, smo se odpravili na večerjo v neko precej »fancy« restavracijo pod Blue Water Bridge, ki povezuje ZDA in Kanado. Hrana ni bila ravno poceni, je pa bi vsaj okusna. Zelo okusna pravzaprav. Tako kot večino dni, se je počasi zaključil tudi ta. Z večerjo.

Dopoldne 13. smo še izkoristli za vožnjo skuterjem, ki je bila zaradi mirnejše gladine vode precej drugačna, kot prejšni dan. Morda celo bolj zabavna, saj je bilo precej lažje obvladovati zverino pod seboj, ki mimogrede doseže do 55 milj na uro ( nekaj manj kot 90 km/h), in sem si tako lahko privoščil kakšno vragolijo več. Popoldne pa je bil že čas, ko smo se skupaj z Garyjem in Mary ter njuno vnukinjo Liby odpravili proti Mackinaw City-ju. Po kratkem sprehodu ob obali s pogledom na 3. največji viseči most Mackinac Bridge, ki visi čez več kot 5 milj širokim kanalom med Lake Huron in Lake Michigan, smo se odpravili na pozno večerjo, ura je kazala že precej čez 10, v tako imenovan Saloon (pivnica, kjer pa tako kot skoraj povsod v Ameriki lahko dobiš tudi kaj za pod zob), ki je bil v celoti grajen iz lesa. Tu so od mene prvič zahtevali tudi osebni dokument, saj je tu meja za pitje alkohola, naročil sem pivo, kar 21 let in kot pravijo, jih toliko ravno ne kažem. Po večerji je seveda sledil počitek v motelu v deljeni sobi s kar osmimi posteljami. Tudi ta je bil povsem lesen, kar mu daje kar lep izgled.

Na dan 14. nas je iz pristanišča ne prav daleč od motela na Mackinac Island odpeljal čoln z odprtim zgornjim krovom in pa spodnjo etažo, ki je bila seveda pokrita. Na vrhu sva kmalu po tem, ko smo zapustili obalo, ostala le Gary in jaz. Jezero je bilo namreč zaradi vetra tako razburkano, da je bilo za suho vožnjo rezerviranih le nekaj sedežev. Dva od teh sva seveda zasedla z Garyjem in tako naredila kar nekaj lepih posnetkov. Že sam prihod na otok, ti da vedeti, da ne gre za čisto navaden otok, saj na njem poleg dveh gasilskih avtomobilov, enega rešilca in enega intervencijskega vozila ni drugega prevoznega sredstva, ki bi ga poganjal bencinski ali kakršenkoli drug motor. Odlična zamisel, ki poleg same lepote otoka privablja obilo turistov. Glavno prevozno sredstvo so torej konji z njihovimi kočijami. Z dvema od njih smo se popeljali tudi sami in razen tega, da na vsake toliko časa malce zasmrdi in da se nenehno sliši udarjenje kopit je bila vožnja precej zabavna. Še ena zanimivost otoka je, da na njem skozi celotno leto živi le okrog 600 ljudi, vsi ostali pa so tu le v času glavne turistične sezone in verjemite mi da je teh ogromno, kot je ogromno tudi raznih trgovinic s spominki, turističnih vodičev, voznikov kočij, zaposlenih v hotelih,… Nekaj česar, če se boste kdaj potikali tam okoli, pa ne smete zgrešiti oziroma nekaj, kar ne sme zgrešiti vaših ust pa je »fudge«. Po mnenju mnogih je fudge prav na otoku Mackinaw najboljši. Meni je bil zelo všeč. Na otoku smo imeli še to srečo, da smo si v tamkajšnji marini lahko ogledali jadrnice, ki smo jih lahko od daleč opazovali že prvi dan v Port Huronu saj so tekmovale v regati, ki je potekala iz enega na drug konec jezera. Prišel je čas, da otok zapustimo in tako smo se zopet odpravili do čolna. Vreme je tokrat tudi na vrhu omogočalo mnogo prijaznejšo vožnjo. No vsaj škropljenja je bilo mnogo manj. Preden smo se odpravili nazaj v Evart, kjer stanujeta Mary in Gary, smo se zapeljali še čez že prej omenjeni most in si ga ogledali še z druge strani. Sledila je pet ur dolga vožnja in pozen prihod domov. Kljub temu je mojemu očetu in meni Gary pripovedoval kako se je odvijala njegova poklicna pot. Poslušal sem z odprtimi očmi in usti, saj je po izobrazbi magister strojništva in je precej let deloval pri razvijanju linij za izdelovanje avtomobilskih motorjev za največje avtomobilske znamke v Ameriki.

Na mojo srečo, se nam naslednjega jutra ni preveč mudilo, saj se je debata prejšnji večer zavlekla pozno v noč. Na vrsti je bil ogled drugega največjega mesta v Michiganu z nekaj manj kot 700.000 prebivalci Grand Rapids. Brzic na žalost, kljub temu da se skrivajo v imenu mesta, ni bilo. Tako kot tudi ne drugje kjer smo se potikali prejšnje dni. Z veslanjem tako tokrat ni bilo nič. Naslednjič bodo. Zagotovo!  Smo si pa ogledali muzej, ki je bil po tematiki precej podoben tistemu v Torontu, vendar pa mi je bil zaradi svoje majhnosti, pa ne po prikazanem, in določenih stvari, ki jih v Ontario Museum ni bilo mogoče videti, mnogo bolj všeč. Sprehodili smo se še skozi park in pa mimo muzeja v spomin edinemu predsedniku v zgodovini ZDA, ki je prihajal iz Michigana, Gerald R. Ford. Žal za obisk muzeja ni bilo dovolj časa, saj je zelo lep in vsebuje repliko pisarne predsednika iz Bele hiše. Namesto v muzej nas je pot zanesla v tamkajšnjo varilnico piva in pa pripadajočo pivnico Founders. Ker vrst piva nismo poznali in tako odločitev o tem, katero pivo se bo najbolj prileglo k obroku, smo naročili testerje. Sedem malih vrčkov povsem različnih okusov. Odločil sem se za Devil Bastard, rdeče pivo posebnega okusa, ki je bilo po naključju tudi najmočnejše, nekaj manj kot 7%. Ni slabo. Ker v času, ki smo ga prebili v S Ameriki nikjer nismo obstali prav dolgo, smo tudi tokrat menjali lokacijo. Odpravili smo se do Garyjevega najboljšega prijatelja Ricka in njegove žene Barb. Gary in Rick sta včasih skupaj predavala na fakulteti, sedaj pa večkrat igrata golf in tudi sicer skupaj z ženama potujejo in se družijo ob prostem času. Rickova hiša je le še ena tistih, v kateri bi zlahka počitnikoval, če ne kar živel. Je malo dvignjena nad manjšim jezerom tako, da do jezera vodi kar nekaj stopnic. Na koncu le teh je lesena terasa, ki se konča s pomolom ob katerem je privezan čoln z 205 konjskimi močmi. Pravljično. Kot nalašč za »tubing«. Tokrat malo hitreje. Ob prihodi domov, v Evart pravzaprav, smo si ogledali še prvih deset ininngov All-Star tekme baseballa med zvezdniško ekipo American League in ekipo National League, ki je bila prenašana s stadiona New York Yankeesov, potem pa nas je premagal spanec, tako da do rezultata še nisem prišel. Vem le to, da je tekma trajala 15 ininngov.

16. julij – čas za pot proti domu. Samo potovanje se je začelo že ob osmih zjutraj, ko smo zapustili hišo Mary in Garyja in se odpravili do Jamesa in Dane, ki živita precej blizu letališča v Grand Rapidsu in kjer smo prenočili prvi dve noči. Od tam smo se skupaj z večino sorodnikov, ki so nas spremljali teh 14 dni, odpravili do letališča, kjer smo oddali prtljago, še malo poklepetali in se odpravili proti domu. Leteli smo iz Grand Rapidsa preko Atlante in Münichna  Sami leti so bili tokrat precej mirnejši, saj v bližini nismo imeli kakšnih cmeravih otrok. Kljub temu pa sem oči zatisnil le za nekaj minut in mi je bila tako ena noč praktično odvzeta. Upam da se bom čim prej spet navadil na domač ritem.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, miks

Trip to USA&Canada

4 komentarjev 2.07.2008 hefc

Jutri se s familijo odpravljamo na tripček v S Ameriko. Natančneje v Michigan in okolico. Z letalom prek Frankfurta in Cincinnatija letimo do Grand Rapidsa, kjer bomo, tako kot večino preostalih dni, 2 noči spali pri sorodnikih. Ja… res da nas Hafnerjev ni tako zelo veliko smo pa kar dobro razporejeni :P Načrtov, kaj vse si želimo ogledati je kar precej, moje prioritete pa so: ogled tekme MLB (Major league baseball), veslati kakšno divjo reko in pa ogled Niagarskih slapov. Prva in zadnja možnost sta že v splošnem planu, za veslanje pa se bo potrebno pozanimati pri lokalcih.

Povezava do Google maps: Grand Rapids

Pa da ne bom preveč našteval o tem, kaj naj bi videli, bom raje sproti pisal, kaj se bo dogajalo v teh štirinajstih dneh.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, miks