Objave v kategoriji 'Zabava'

Koncert: Adi Smolar

Dodaj komentar 28.04.2010 hefc

V petek, 23.4.2010 je Pri Rdeči Ostrigi ob svoji kitari prepeval Smolar. Hit za hitom! Vsaj meni se je zdelo tako. Najbrž ima pri tem kaj zraven navezanost na njegovo glasbo še iz osnovnošolskih let. Po opaženem je ravno to navdušenost nad večerom z menoj delila še polna dvorana ljudi vseh starosti. Moj zaključek je bil, da je Adi mladim naveličanim elektronskih ritmov iz žura v žur, ponudil zares kvalitetne 3 ure svojega programa. Že močno osiveli gospod, ki se je identificiral za Smolarjevega tonskega mojstra, že ve, zakaj z njim vztraja že debelih 18 let!

- Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Glasba, Lokalno, Slovenija, Zabava, miks

Hefc returns

Dodaj komentar 6.04.2010 hefc

1 leto, 3 mesece in 21 dni je že minilo, odkar sem zadnjič posegal v tale moj blog. Močno predolgo! Vsaj meni se zdi tako. Morda je za to kriva moja lenoba, nenavdihnjenost ali pa kar socialna mreža Facebook, ki je prevzela vse moje misli, ki so se v tem času beležile na spletu. Tudi tam se jih ni zabeležilo prav mnogo. Čas je, da temu naredim konec. Obvezal sem se, da bo moje “javljanje” pogostejše. Pa ne zaradi tebe ali koga drugega, zaradi mene! Pisanje mi namreč predstavlja neko zadovoljstvo in mi omogoča hiter pregled v to, kaj se z mano pravzaprav dogaja. Da slučajno ne skrenem s poti, da ne bo pomote.

Za prvo objavo, po tako dolgem času, sem si izbral nekaj fotografij, ki so nastale v improviziranem studijskem okolju. Da fotografija postaja moja čedalje večja strast, mi najbrž ni potrebno poudarjati. Več o tem, tudi o ostalih strasteh, pa kdaj drugič.

- Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Foto, Internet, Zabava

Dolomiti = pure pleasure part 2

5 komentarjev 16.12.2008 hefc

Vse skupaj se je pravzaprav začelo že leto nazaj. Prav tako na openingu v dolomitih, kamor sicer že več kot 10 let s celotno družino običajno zahajamo konec februarja med zimskimi počitnicami. Takratna zasedba je bila pred odhodom domov sklepčna, da bi se podaljšan vikend v moški zasedbi v začetku decembra lahko sprevrgel v nekaj tradicionalnega. Temelji so postavljeni in ne vidim razloga zakaj temu ne bi bilo tako.

V četrtek okoli druge ure popoldan, medtem ko sem se podal v Škofjo Loko še po zadnjih opravkih, kot so zavarovanje in podobno, sem prejel klic: »Dej vzem doma še kej za posodo pomivat, WC papir pa kakšne karte in družabne igre. Pa še neki… tolk snega ti tle še nisi vidu!« Bil je Janez, ki se je skupaj s Primožom, Blažom in Juretom odpravil proti naši stalni destinaciji v Canazei že v zelo ranih jutranjih urah. Razlog tako zgodnjega odhoda je bil namen, da bi tisti četrtek izkoristili še za kakšno uro smučanja pa so jim to preprečili zaprti prelazi in so se namesto nekaj uric na snegu zadržali kar v kavarni v Falcadah pod apartmajskim kompleksom, ki je bil naše prvo odkritje leta 1996, ko smo se prvič podali smučat v tujino za več dni. Kljub spremljanju vremenskih napovedi in podatkov me je zadnja Janezova izjava kar malce vznemirila. Sneg imam namreč neizmerno rad. Več je torej bolje. Kmalu sem se o tem lahko prepričal tudi sam. Druga ekipa v zasedbi mojega očeta, Medarda in moje malenkosti se je na pot odpravila okoli pol četrte ure popoldne. Že sama vožnja proti osrčju dolomitov je dala slutiti da telefonski pogovor ni bil šala. Sneg je bilo moč opaziti v krajih, kjer ga v vseh teh letih doslej ni bilo. Višek pa smo tisti dan doživeli prav v Falcadah, kjer je bilo snega res na pretek. Prizor kot iz pravljice. Zasnežene ceste, ob njih preko dva metra snežne ograde, na strehah več kot meter snega, povrh vsega pa smo bili še v dolini in nas je čakal še prehod čez Passo san Pellegrino (prelaz) približno 500m više. Le ta nam ni povzročal kakšnih hudih preglavic, saj so cesto redno plužili, poleg tega pa smo imeli avto s pogonom na vsa štiri kolesa in dokaj nove zimske pnevmatike. Verige so tako lahko počakale na drugo priložnost kar v prtljažniku. Okoli devete zvečer, precej prej kot smo predvidevali glede na vremenske razmere, smo prispeli v apartma. Sledil je zdaj tudi že kar standarden segedin golaž, saj so se želodci že pošteno oglašali. Nato kovanje plana za naslednji dan in po veliko mirnejšem prvem večeru kot lansko leto in v pričakovanju napornega dne smo se odpravili spat.

In nismo se zmotili. Prebudili smo se v megleno jutro, ki ga je spremljalo še sneženje. Ker pa nismo odšli tako daleč, da bi tam poležavali smo se odpravili na smučišče. Z našim poznavanjem terena in precej sreče smo kmalu našli območje z boljšo vidljivostjo, kjer smo lahko normalno premagovali teren, ki zaradi novozapadlega snega ni bil ravno enostaven. Seveda smo si vmes privoščili še “maccheroni per cinque”. Obrok, ki poleg še nekaj drugih stvari v decembrskem terminu postaja stalnica. Gre za veliko ponev makaronov z odlično omako za 5 ljudi, ki pa povsem zadošča tudi za 7 odraslih lačnih ust. Še kakšni dve uri smučanja in bil je čas da se odpravimo proti »domu«. Zvečer je sledila večerja v restavraciji El Pael s »Prodotti Tipici« – Slow-food s tipičnimi jedmi za tiste kraje in pa seveda vina, ki se podajo zraven. Kljub temu, da je bila restavracija ob našem prihodu povsem prazna in smo bili že kar malce skeptični, se je odločitev izkazala za pravilno.

Drugi dan smučanja smo se odpravili proti Atla Badii, ker pa je bilo območje Arabbe zaprto, smo morali do tja kar daleč naokoli . S smučmi seveda. Za lažjo predstavo vam je lahko v pomoč naslednja povezava: Sella Ronda. Ta dan velja omeniti še odkritje odlične restavracije, ki smo jo poimenovali kar Wild West. Leži namreč na najbolj oddaljenem delu smučarskega kompleksa od našega »domačega« okraja in pa igranje ročnega nogometa v ski-pubu, kamor poleg nas zahajajo le žičničarji in ostali domačini.

Napovedi za zadnji dan so bile spet slabe, zato smo se preko prelaza San Pellegrino odpeljali do Civette, da nam poti domov v popoldanskih urah slučajno ne bi preprečile večje količine novozapadlega snega, kot se je to zgodilo onim v Arabbi in so tam ostali kar 3 dni. Seveda se o tem ali je smučišče sploh odprto nismo pozanimali, toda sreča je bila na naši strani in smo naleteli ravno na prvi dan obratovanja. To je pomenilo, da je bilo odprtih le nekaj malega prog in pa neomejeno pobočij s celim snegom, katerih robniki smuči ali boarda še niso oskrunili. Tako smo imeli priložnost, da smo brez večjega tveganja lahko te »snežne blazine« med prvimi prevozili prav mi. Čisti užitek!!! To so enostavno občutki zaradi katerih je življenje tako lepo. Če bi se zunaj ohladilo in bi padavine nadaljevale svoj ritem, ki ga držijo že zadnja 2 meseca, bi bilo lahko teh občutkov letos še mnogo. Držim pesti!

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Tujina, Zabava, miks, Šport

Una

5 komentarjev 24.09.2008 hefc

Vikend, ki je za nami, sem izkoristil za eno od aktivnosti, s katerimi se najraje ukvarjam. Z veslanjem na divji! vodi.

V soboto zjutraj smo bili moj oče, Miha, Domen in jaz s še dvanajstimi kajakaši dogovorjeni pred SKOK ŠPORT centrom. Lastnik Janez Skok, ki je bil včasih sotekmovalec mojega očeta, je namreč organiziral turo. Seveda brez čakanja, tako kot pri vseh športih ki so nekako na “free”, ni šlo. Eden od udeležencev je “malo” podaljšal petkovo veseljačenje in posledično sobotni spanec. Tako smo se na pot odpravili s kako uro zamude. Pa nič zato. Pot do 280km oddaljenega Bihaća ni bila zaradi tega prav nič manj zabavna. Ko smo nazadnje le prispeli v Bihać in hotel Sedra, so nam tam najprej pripravili kosilo, nato pa smo se odpravili na približno 2 uri dolg spust po reki Uni od Kostele pa kar do našega hotela. Že takoj je bilo vsem jasno da nam v teh treh dneh ne bo prav vroče. Tako voda kot ozračje sta bila precej mrzla. Sploh če v to enačbo vštejemo še nenehno zvračanje, ki pač sodi k malo bolj atraktivnem veslanju. Še dobro, da so eskimi že davno tega izumili eskimo obrat, ki služi temu, da po slehernem zvračanju ne sledi še plavanje. Odsek, ki smo ga ta dan veslali ni bil nevem kako zahteven, je pa bil zanimiv. Če ne zaradi drugega zato, ker pač po njem ne veslaš vsak dan. Po končanem spustu je sledila večerja in pa druženje, ki pa zaradi zahtevnega spusta naslednji dan ni smelo biti preveč “naporno”.

Po spancu in obilnem zajtrku smo se odpravili do destinacije, zaradi katere smo se pravzaprav napotili v Bosno. Odsek reke Une od slapov Štrbaćkega Buka pa do vasi Ripać. Še pred tem smo en kombi morali zamenjati za džip, saj dostop do Štrbačkega buka ni ravno urban, kar ti že pred začetkom veslanja da slutiti, da bo tudi reka podobnega značaja. In res je bilo tako. Po ponovnem preoblačenju ob dežju in mrazu, tokrat tudi v še vlažna oblačila, ker se pač čez noč niso presušila, smo se podali v vodo. Po približno 300 metrih smo morali prvič in za nekatere tudi edinkrat prenesti svoje “banje”. Prvi od slapov na žalost ob takem nizkem vodostaju s svojimi več kot 20 metri višine ni vozen. Je pa vozen takoj naslednji, nekaj več kot 6 metrov visok slap, ki pa je mnogo bolj zahteven, ko ga opazuješ z obale kot pa ob spuščanju po njem. Sledilo je še kakšne 2-3 ure veslanja po s padci, rolami, kontra tokovi, svedri, ožinami,… prepredenem odseku. Na nekaterih delih so imeli določeni manj izkušeni kajakaši kar precej težav. Nato pa se je reka umirila in preostanek veslanja do 5 ur smo z izjemo treh slapov veslali po mirni vodi. Šlo je pravzaprav za preizkušanje volje in moči, saj čoln ni udoben že takrat ko se tlačiš vanj, kaj šele po parih urah veslanja. Ob prihodu v Ripać nas je čakala obvezna rakija za notranje ogrevanje nato pa prevoz do Kiro Rafting centra, kjer so nam pripravili odlično bosansko kosilo/večerjo. Zares odlično! Sledil je odhod proti hotelu in veseljačenje.

Zadnji dan, po utrujenosti od preveslanih kilometrov in ob zmanjšanem motivu smo se še enkrat odločili preveslat od Kostele in do našega hotela Sedra.  Kakšnega presežka energije na vodi ni bilo čutiti, kar je dokaj logično, saj ti ob divji vodi, ki si jo veslal prejšni dan, komaj ostane še kaj volje za sorazmerno nezahtevno vodo. Je pa bilo koristno za telo in duha, saj si bolšje jutranje telovadbe, kot je ta zunaj v vodi in naravi, težko zaželiš. Še kosilo, ogled Bihaća, ki je s svojim novim centrom pravzaprav lepo mesto, vožnja domov in poslušanje bosanske narodne glasbe, ki ni bila ravno moja prva izbira in katere imam vsaj do naslednjega obiska Bosne več kot dovolj in naša tura je bila zaključena. Končna ocena: ob malo lepšem vremenu, višjem vodostaju in brez mirne vode na koncu drugega dne bi izlet lahko označil s petico!

Ob prvi priložnosti se odpravim še k Skoku po slike in kakšno izmed njih tudi objavim.

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Tujina, Zabava, miks, Šport

Vsak dobi, kar si zasluži. In prav je tako.

25 komentarjev 24.06.2008 hefc

V današnji Oni (torek, 24.junij), ki izhaja kot priloga Dela, sem bral zelo zanimiv intervju z našim ekstremnim alpinistom, Tomažom Humarjem. Prevzel me je že naslov in sem ga tako uporabil tudi za naslov moje današnje objave. V večih izjavah, ki se nanašajo na njegove odprave pa tudi sicer, sem našel precej podobnosti z mojimi pogledi na “ekstremni” šport in z ostalimi relacijami do življenja, pri čemer se seveda ne enačim s Tomažom, saj je on v tem kar počne svetovna špica pa tudi vseh pogledov si najbrž ne deliva! Zakaj ekstremni v navednicah? Preprosto za to, ker se definicija ekstremnega razlikuje od posameznika, največkrat pa je pogojena s tveganjem. Le-to pa po mojem razmisleku precej zavisi od znanja. Več znanja, manjše tveganje. In obratno. No pa da ne zaidem preveč s teme. Zakaj mi je članek všeč sem vam obrazložil. Zaradi podobnosti. Zakaj bi bil všeč vam, ne vem. Vam pa predlagam, da si ga preberete.

Tukaj pa le še nekaj citatov, ki so mi še posebej všečni:

“Sem to, kar sem doživel, in nič več in nič manj. To pomeni, da moram kdaj tudi skreniti s poti in spoznati zmoto.”

“…živi in pusti živeti, pa bo več prostora zate in za druge.”

“Denar je nadomestek za kakovost časa. O njem ne razmišljam in od tedaj se me ne izogiba več…”

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Multimediji, Slovenija, Zabava, miks, Šport

DP kajak – rodeo

Dodaj komentar 16.06.2008 hefc

V soboto, 14.6. 2008, se je v Tacnu odvilo Odprto DP v kajaku, disciplina: rodeo. O tem sem nekaj že pisal v svoji 2. objavi oz. v 1. “resni” objavi na svojem blogu pred enim letom. Tako da tokrat le ena fotka, rezultati in podatek, da je bila udeležba, tako s strani tekmovalcev (10) kot gledalcev, zaradi slabega vremena zelo slaba. Žal za popularizacijo tega izvrstnega športa to ni najbolje.

Luka Štricelj med izvajanjem Loopa

1. Janez Čižman, 2. Luka Štricelj, 3. Andraž Krpič, 4. Andrej Bijuklič, 5. Jure Sošteršič

Tole objavo posvečam mojemu blogu za 1. rojstni dan! :P

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Slovenija, Zabava, miks, Šport

Šranga!

2 komentarjev 27.05.2008 hefc

Za vse tiste, ki tega ne veste, je to običaj, pri katerem vaški fantje oddajo nevesto njenemu snubcu. Kakopak pred tem ne izostane preverjanje njegovih spretnosti in pa primerno plačilo.

Prihod šrangarjev

Seveda pa je šranga še vse kaj drugega, kot le uraden del, ko se nevesto dejansko odda. Vse skupaj se začne že precej prej. Natančneje večer pred tem, preden si ženin in nevesta izrečeta zvestobo. Fantje, potencialni snubci in to pomneni, da nihče ne sme biti poročen, se zberemo že preden pade noč. S tem poskrbimo, da bodo naša telesa ogreta na primerno temperaturo za delo. Za podiranje in postavljanje mlajev. Nekje okoli 23h, ko naj bi že vsi pošteni ljudje spali, se dopravimo v gmajno po mlaje. Le ti morajo biti dovolj visoki, ravni in pa kar je najpomembnejše, da imajo lep, košat vrh. Ko sta lepotca izbrana se ju podre s sekiro in z žago – amerikanko, se ju naloži na lojtrnik in odpelje do kraja, kjer se jima odstrani lubje. Tu se tako imenovani šrangarji razdelimo v 2 skupini. Ena opravlja že prej omenjeno opravilo, druga pa gre kopat luknje, v katere se kasneje postavi mlaje. Normalno je, da pri tem ne sme manjkati harmonika. Tokrat smo imeli srečo in sta bla harmonikarja kar dva. Tako smo bili zabave deležni tako tisti, ki smo lupili, kot tisti, ki so kopali. Sledi samo postavljanje mlajev. Skrajno zahtevno opravilo, še posebej če mlajema na poti od tal proti višavam stoji kakšna ovira in če se ne poslužuješ kakšnih strojev, kot to počnemo pri nas. Do poroke na roke! Mi se tega držimo vsaj pri mlajih. Potem ko sta mlaja postavljena pa zahtevata stražo. Lahko se namreč zgodi, da ti jih podrejo nevoščljivci iz sosednjih vasi, kot bi se bilo to kmalu zgodilo v zadnjem primeru.

Po kakšni slabi uri spanca ali celo brez, se vsi skupaj že navsezgodaj zberemo v baru. Saj veste: klin se s klinom zbija. Tu lojtrnik natovorimo z mizami, stoli, žago, plugom, koso, hlodom, pismom, pijačo,… skratka z vsemi potrebščinami za pravo kmečko šrango. Po nekaj rundah se tako in drugače natovorjeni odpravimo proti nevestinem domu, kjer ob prihodu ženina nemudoma zapremo dovoz, da ta nam slučajno ne pobegne z nevesto, preden mu mi ne damo žegna! Med čakanjem vržemo kakšno rundo taroka, zapojemo katero izmed domačih viž in kar je najpomembneje: skrbimo za to da se mi in svatje skrajno zabavamo. In ko se ženinu, nevesti, pričam in vozniku končno začne malce muditi na poroko se začnejo prva pogajanja. Šrangarji za izhodišče postavimo precej visoko ceno za odkup neveste, ženin pa jo poizkuša zbiti. Pri tem mu malce pomagamo tudi mi tako, da mu nalagamo raznovrstne naloge: žaganje, košenje, oranje,… Navadno se kupčija sklene zadnji trenutek, ko se mlademu paru začne že res muditi. Kar pa je za nas seveda bolje, saj smo na ta način v mnogo boljšem pogajalskem položaju.

Živela ženin in nevesta

Po končani šrangi se nadaljujejo priprave na večerno ohcet, kamor smo šrangarji ponavadi povabljeni po polnoči. Seveda je tudi tam venomer veselo. Najprej, sedaj že možu in ženi, podarimo darila, pripravimo še kakšen štos, pojemo večerjo, nato pa se rajanje nadaljuje v jutro. Po tako napornem vikendu se ponavadi prileže kakšen dan počitka. Za napenjanje možganov pa je treba počakati še dan ali dva dlje. In iz istega razloga zamuja tudi tale objava!

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Lokalno, Zabava, miks

Premiera snb filma PLACES!

3 komentarjev 20.12.2007 hefc

Danes, 20.12. 2007 ob 21h, se bo Pri Rdeči Ostrigi v Škofji Loki zarolal freestyle ski-snowboard film PLACES. Gre za že 4. movie mlade zagnane ekipe pod imenom Lokacrew productions. Več o tem si lahko preberete na www.mungo.si!


Poleg samega ogleda filma vas čaka še zastonj kuhano vino, bogate nagrade in pa seveda najpomembnejše… HUD ŽUR!

-Aljaž

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Film, Zabava, miks, Šport

Dolomiti = pure pleasure!

1 komentar 10.12.2007 hefc

Pure pleasure ali po naše čisto veselje, radost, zadovoljstvo, užitek… tako nekako bi lahko opisal nekaj dni prebitih v Dolomitih na letošnjem openingu. To še posebej velja, če se tja odpraviš v družbi prijateljev in da, tudi mojga fotra. Če pa temu odštejemo še žensko družbo, kar v tem primeru poplnoma sprosti ozračje, dobimo formulo za super podaljšan vikend, ki sem ga preživel v družbi še sedmih kolegov. Naj omenim da je bil starostni razpon od 20 pa vse tja do skoraj 50 let “mladosti”. Pa vendar to ni predstavljalo nobene ovire.

Vožnje do Canazeia, kamor sicer v času zimskih počitnic in v celotnih družinskih zasedbah zahajamo že kar nekaj let, je za približno 5 ur, po tako dolgi vožnji pa toplo priporočam hladno pivo. Tudi mi smo se tega držali kot pijanec plota, vendar pa nismo zaključili pri prvem in večer se je razvil v pravo zabavo. Nekaj utrinkov si lahko ogledate na Hugotovem blogu, ki je vse skupaj beležil na svoj telefon. Kljub temu, da s spanjem nismo pretiravali, smo bili naslednje jutro kot ponavadi med prvimi na smučišču. Splača se, verjemite, ko se voziš po praznih, popolno urejenih progah ti misel na to, da si vstal kakšne 3 ure prezgodaj izgine iz glave.

Nasploh je bilo folka mnogo manj kot v top sezoni, vendar pa zaradi pomanjkanja snega niso bile odprte vse proge in še te so bile pretežno zasnežene z umetnim snegom, tudi powdra posledično ni blo. Ne glede na to, smo se odločili, da se naslednje leto zagotovo vrnemo. Najbrž v isti zasedbi in v podobnem terminu.

  • Share/Bookmark

Kategorija: Zabava, miks, Šport

Freestyle, lifestyle!

1 komentar 12.06.2007 hefc

Loop

V soboto, 9.6. 2007, se je v Tacnu odvijala SloFreestyle tekma v rodeu. Za vse ki ne veste kaj je to si poglejte glavo mojega bloga in vam bo kaj kmalu malo več jasnega. Čeprav sem kajakaški navdušenec mi je datum tekme nekako ušel iz glave, nato pa me je na moje veliko zadovoljstvo na msn-ju kliknil Bernc in me vprašal če imam namen it kaj pogledat. Seveda sva se že čez nekaj trenutkov peljala proti Tacnu. Čeprav naj bi se finalni tek začel že ob 2h popoldne, midva pa sva zamujala debelih 45 minut, nisva zamudila prav ničesar. Ja.. tako to gre pri tako imenovanih “free” športih, kjer je čas pomemben le takrat ko se tekmovalcu odšteva njegovih 45 sekund za njegov “run”. Tako sva ujela le tekmovalce C1 (tisti z le eno lopato na veslu) in pa žensko.. ja ŽENSKO in to ne katerokoli, dekle svetovnega podprvaka z letošnjega svetovnega prvenstva! Izkazala se je odlično, in nam pokazala, da ekstremni športi še zdaleč niso le za moško populacijo! No da se vrnem k temi… zakaj freestyle, lifestyle? Ko sem naslednjega dne klical Luka, s katerim sem se na tekmi pogovarjal o nakupu novega vesla, njegove številke nikakor nisem mogel priklicati, prav tako nisem dobil odgovora na poslani sms. Ko mi ga je naslednji dan končno uspelo priklicati, se je njegov pozdrav prek telefona pričel nekako takole: “Ej sory za včerej, sem bil tolk na glavo ceu dan od žurke (po končani tekmi v Tacnu op.p.) da nisem nč mogu…”, seveda mu ne gre zameriti, ker ekstremne športe združuje še vse kaj drugega kot le nore akrobacije v vodi, na snegu, v zraku… združuje nas še način življenja, pri katerem pa brez norih zabav vsekakor ne gre. Kajti tako kot se navijači po nogometni tekmi ob vrčku piva pomenijo o sleherni akciji na igrišču, se mi pogovorimo o slehernem triku, katerega je kdo izvedel oz. ga je le poskušal pa mu je “skoraj” uspelo…

  • Share/Bookmark

Kategorija: Aktualno, Zabava, miks, Šport